Še ena izmed serij, za katero sem izvedela, ko je bilo histerije konec. Za filme sem pravzaprav izvedela v videospotu Ellie Goulding – Beating Heart. Nato sem zasledila, da so posneti po knjigah. Ah, to imam najrajši.
Skratka, filmi so me obnoreli (sicer nisem pričakovala, da so jih v resnici testirali, mislila sem, da ne smejo prečkati zida zaradi pošasti, ki jih čakajo na drugi strani. Skoraj se nisem motila.) in takoj sem želela prebrati knjige. Na hitro sem jih poiskala na internetu in ugotovila, da so bralci razočarani nad koncem. Hmmm, meni pa je vedno pogoj Happy Ending. Ker me predčasno raziskovanje nikoli ne odvrne od nakupa knjige in kasnejšega branja, sem prebrala vse spoilerje, saj sem mogla izvedeti zakaj so bili razočarani. Če še nisi prebral/a knjig in te morda zanimajo, potem NE preberi naslednjega odstavka.
Glavna junakinja umre! Me je to odvrnilo od nakupa knjig? Ne. (Prvič do sedaj)
Prvo knjigo sem prebrala bliskovito hitro. Zaradi filma sem si določene stvari lažje predstavljala in so bile identične. Razlika nastane v drugi in tretji knjigi. Tukaj pa se začne groza. Naredila sem največji prekršek, ki ga bralec lahko naredi. Pred branjem zadnje knjige sem jo prelistala na konec, saj sem se mogla prepričati ali se res tako konča. Kajti upanje umre zadnje in mogoče le ni tako, kot so pisali. Tako kot vsakič upam, ko gledam Titanik, da se ladja ne bo potopila in se bodo izmaknili ledeni gori.
Njena smrt me ni tako zadela, kakor pa me je njegov vidik branja brez nje. Prelistala sem celotno knjigo na konec in prebrala njegova poglavja. V grlu sem imela cmok. Tisto zadnje upanje je izpuhtelo. Nato sem se odločila, da tretje knjige ne bom prebrala do konca, da si bom naredila svoj konec ali pa kar podoživela srečen konec iz filma.
Bolj kot se je knjiga bližala h koncu, bolj živčna sem postajala. Spomnim se, da je bila ura enajst zvečer, ko sem jo še vedno brala. Nato sem prišla do tistih usodnih poglavij in preprosto nisem mogla prenehati. Solze so mi tekle po obrazu. Nikoli v življenju se še nisem tako jokala ob branju. Nobena in res nobena knjiga me še ni tako čustveno zadela kot me je ta.
Verjetno ogenj, ki tako močno gori, res ne more goreti večno.
Stisnem Trisino dlan in molim, da jo lahko oživim. Če jo samo dovolj močno stisnem, se ji bo mogoče v telo vrnila življenjska moč, lica se ji bodo obarvala in zbudila se bo.
Ne vem, kako dolgo mine, preden mi postane jasno, da se to ne bo zgodilo, da je res ni več. Takrat me zapustijo moči, padem na kolena zraven mize in mislim, da takrat zajokam, ali pa bi vsaj rad zajokal, in takrat bi dal vse za samo še en poljub, samo še eno besedo, samo še en pogled, … samo še en.
That moment when you finish a book, look around, and realize that everyone is just carrying on with their lives… as though you didn’t just experience emotional trauma at the hands of a paperback.
Tjaša Gašparič - Polnočna zvezda 